Nekaj iz zgodovine reševalne dejavnosti v Sloveniji

Zametki reševalne dejavnosti v Sloveniji segajo v leto 1870, ko se je v okviru mesta Ljubljane ustanovila ekipa Ljubljanske prostovoljne požarne obrambe, ki se je kasneje preimenovala v Prostovoljno gasilsko in reševalno društvo Ljubljana. To je bilo predhodnik Reševalne postaje, ki je v sklopu društva pričela delovati leta 1903. Vozni park so sestavljali vozovi s konjsko vprego. V letu 1905 so bili sprejeti sklepi, ki so določali obseg dela takratne Reševalne postaje. Prvo pomoč so nudili:

• pri nezgodah na cestah, ulicah, tovarnah, veselicah;
• pri zastrupitvah;
• pri nenadnih obolenjih, ki ogrožajo človekovo življenje;
• pri duševnih boleznih, ko je imel bolnik spričevalo za sprejem v bolnišnico za duševno bolne;
• pri težjih porodih;
• pri transportu bolnikov v hiralnico in iz zavoda domov.

V času po I. svetovni vojni beležimo nastanek reševalne službe tudi na Jesenicah. Prvi dokumentirani dokaz o delovanju medicinske sestre na področju reševanja je iz leta 1932, ko se je na nekaterih vožnjah vozniku in pomočniku pridružila medicinska sestra babica. Prvi zdravstveni tehniki in medicinske sestre so se začeli zaposlovati po letu 1932. Sistematično zaposlovanje zdravstvenih tehnikov in medicinskih sester se je pričelo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Kljub temu, da zametki reševalnih služb v večini slovenskih krajev segajo bolj ali manj v čas pred II. svetovno vojno (veliko reševalnih služb oz. postaj je delovalo v okviru gasilskih društev), je reševalna dejavnost doživela največji razmah v letih po II. svetovni vojni, ko je bila ustanovljena večina slovenskih reševalnih postaj in služb. Naslednje zelo pomembno obdobje v razvoju reševalne dejavnosti so devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko se prične razvoj sodobne reševalne službe. Reševalna vozila so vse bolj opremljena s sodobno opremo, ki je primerljiva (včasih tudi boljša) s tisto, ki jo uporabljajo sodobne reševalne službe v svetu, predvsem v ZDA. Prav tako se viša raven izobrazbe in usposobljenosti zaposlenih v reševalni dejavnosti. Zaposluje se vse več zdravstvenih tehnikov, pojavijo pa se že težnje in tudi zaposlovanje kadra z višjo oz. visoko stopnjo izobrazbe.

Ustanovitev strokovne sekcije, namen in cilji

V letu 1990 se je skupina zdravstvenih tehnikov in medicinskih sester, zaposlenih na različnih reševalnih postajah in službah ter zdravstvenih domovih po Sloveniji, odločila, da se strokovno povežejo in organizirano delujejo v okviru Zveze društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Strokovna organiziranost, medsebojna povezanost, izmenjava izkušenj in poenotenje strokovnega dela so bili glavni razlogi, ki jih je takratni iniciativni odbor navedel kot razloge za ustanovitev Sekcije zdravstvenih tehnikov in medicinskih sester - reševalcev. Novoustanovljena sekcija je zapisala naloge, ki jih želi izpolniti:

• oblikovanje novih enotnih programov kontinuiranega izobraževanja,
• spremljanje dosežkov znanosti in tehnike na področju nujne medicinske pomoči,
• oblikovanje enotne doktrine na področju nujne medicinske pomoči in reševalne dejavnosti v Sloveniji,
• dokumentiranje opravljenega dela po enotni metodologiji,
• znanstvenoraziskovalno delo in publiciranje.

Od svoje ustanovitve do danes je sekcija dosegla že več zastavljenih ciljev. Organizirali smo že nekaj okroglih miz in srečanj, ki so obravnavala strokovnost v reševalni dejavnosti, uporabo novih pripomočkov...

Eden od ustanoviteljev sekcije (Andrej Fink) je svoje znanje izpopolnjeval v ZDA na šoli za paramedike. V devetdesetih letih je v reševalni dejavnosti zaposleno več zdravstvenih tehnikov, ki namesto voznikov, opravljajo delo voznika - reševalca in niso le spremljevalci - reševalci. Vedno več reševalcev ima tudi že višjo in visoko strokovno izobrazbo. Menimo, da je potrebno, da bodo reševalci z visoko izobrazbo v prihodnosti redni člani ekipe nujnega reševalnega vozila oz. reanimobila.

Cilji, ki so si jih zadali ustanovitelji sekcije leta 1990 so aktualni tudi še danes. Še vedno menimo, da je na področju reševalne dejavnosti potrebno izdelati standarde in normative, ki nam bodo vodilo in pomoč pri opravljanju dela. Nujna je profesionalizacija reševalne dejavnosti. Potrebujemo formalno obliko izobraževanja. Pridobljeno znanje je potrebno redno obnavljati in nadgrajevati. To bi morali dokazovati v določenih časovnih intervalih z opravljanjem "licenčnih" izpitov. Šele uspešno opravljen izpit bi reševalcu dovoljeval nadaljnje opravljanje dela. Ravno izobraževanje predstavlja eno do prioritet dela sekcije v zadnjem obdobju. Želimo se povezati tudi s kolegi iz tujine. In kakšna naj bo vloga sekcije? Sekcija mora v prvi vrsti povezovati in zastopati vse slovenske reševalce. Skrbeti mora za razvoj reševalne dejavnosti in predstavljati njen strokovni vrh. Kot vidite nam ne bo manjkalo dela. Žal entuziazem in želje niso vedno dovolj! Potrebno je tudi sprejemanje in sodelovanje s strani tistih, ki krojijo usodo reševalne dejavnosti in z njo povezane službe nujne medicinske pomoči v Sloveniji. Zagotovo pa nam veliko pomeni razumevanje in podpora Zbornice zdravstvene nege Slovenije - ZDMSBZTS, v okviru katere živimo in aktivno delujemo.

Od ustanovitve v letu 1990 so sekcijo vodili naslednji predsedniki in predsednica:

• Andrej Fink (1990 - 1993)
• Ranko Djokič (1993 - 1994)
• Valentina Lukan (1994 - 1995)
• Andrej Fink (1995 - 1997)
• Darko Čander (1997 - 2001)
• Anton Posavec (2001 - 2005)
• Jože Prestor (2005 -

Kronologija s trokovnih srečanj v organizaciji sekcije od ustanovitve do danes:

• Imobilizacija hrbtenice (Velenje, 27.09.1995)
• Urgentni porod (1995)
• Terapija s kisikom v predbolnišničnem okolju (Ig pri Ljubljani, 14.03.1996)
• Kardiologija in kardiopulmonalna reanimacija v predbolnišničnem okolju (Maribor, 04.04.1996)
• Strokovno srečanje in občni zbor (Kranj, 12.03.1997)
• Kardiologija in kardiopulmonalna reanimacija v predbolnišničnem okolju (Atomske toplice, 16.05.1997)
• Kardiopulmonalno oživljanje otroka (Krško, 14. - 15.11.1997)
• Obravnava psihiatričnega bolnika v prehospitalnem okolju (Ljubljana, 16.04.1998)
• Strokovni ogled reševalnega centra v Udinah v Italiji (Udine, 26.05.1998)
• Toplotne poškodbe in prelomi III. in IV. stopnje - amputacije (Nova Gorica, 02. - 03.10.1998)
• Interpretacija EKG-ja v predbolnišničnem okolju (Velenje, 14.04.2000)
• Transport bolnika / poškodovanca (Ljubljana, 22.09.2000)
• Dispečerstvo v zdravstvu (Ljubljana, 08.05.2001)
• Politravma v predbolnišničnem in bolnišničnem okolju (Debeli Rtič, 23. - 24.11.2001)
• Zastrupitve v predbolnišničnem okolju (Maribor, 17.04.2002)
• Uporaba pripomočkov za imobilizacijo in tehnično reševanje v predbolnišnični NMP (Ig, 19.-20.11.2002)
• Nujna stanja v ginekologiji in proodništvu (Gorišnica pri Ptuju, 12. 04. 2003)
• Predbolnišnična obravnava urgentnega internističnega bolnika (Postojna, 21. - 22. 11. 2003)
• Reševanje z višine in globine (Bohinjska Bela, 09 in 10. 04. 2004)
• Predbolnišnična obravnava urgentnega nevrološkega bolnika (Laško, 19. 11. 2004)
• Nujna stanja v pedijatriji (Bovec, 12. - 13. 05. 2005)
• Imobilizacija s sodobnimi pripomočki (Ig, 10. 02. 2006)
• Nujni ukrepi v predbolnišnični NMP (Kranjska Gora, 21. - 22. 04. 2006)
• Ukrepanje ob množičnih nesrečah: Dogovor ukrepanja na področju PHE Ljubljana (Ig, 21. - 22. 04. 2006)
• Nujna obravnava starostnika v predbolnišničnem okolju (Čatež ob Savi, 20. - 21. april 2007)
• Zdravstveni reševalec - poklic, poslanstvo ali izziv (Ig, 26. oktober 2007)
• Opekline, amputacije, blast in crush poškodbe v PBO (Moravske Toplice, 18. - 19. april 2008)
  Imobilizacija hrbtenice - učna delavnica s preizkusom znanja (Moravske Toplice, 19. april 2008)
• Modra Luč (Žalec in AMZS Vransko, 24. oktober 2008)

Aktivno sodelujemo tudi pri pripravi simpozijev o urgentni medicini, ki jih vsako leto organizira Slovensko združenje za urgentno medicino in sicer v programskem delu srečanja, ki je namenjen zdravstvenim tehnikom in medicinskim sestram.